TRETJA TRIADA 2019/20

Valeta

V petek, 12. 6. 2020, je generacija 2005 pripravila še zadnjo epizodo serije. Prepletanje plesnih in glasbenih utrinkov nas je vrnilo na začetek njihovega šolanja, ogledali smo si slike iz otroštva, se spomnili prav posebnih dogodivščin in v domiselnih filmčkih spoznali, kakšni so njihovi načrti za prihodnost. V vlogi voditelja sta se odlično izkazala Leja Musar in Urban Gorenjc Dokl, vsi učenci pa so pokazali izjemno povezanost v zaključni pesmi. Ga. razredničarka in ga. ravnateljica sta jim dali lepo popotnico za življenje in prepričani smo, da bodo svoje sanje tudi uresničili.

Sara Gačnik

 

 

Športni dan – kolesarjenje

V torek, 5. 5. 2020, smo dopoldan s kolesom krenili proti vasi Svibno. Zjutraj je mami pripravila malico, oči pa je preveril, če so vsa kolesa pripravljena za na pot. Do tam smo potrebovali le 40 minut. Pot nas je vodila skozi gozd Jatna, med potjo smo videli tudi vodni izvir, kjer smo si natočili svežo vodo. Na Svibnem smo obiskali cerkev in odšli malicat na bližji hribček. Tam je bil zelo lep razgled. Videl se je tudi Kum. Ko smo pojedli, smo se odpeljali domov. Kolesarski Izlet je bil zelo zanimiv. Upam, da bomo kmalu odšli še na kakšno popotovanje s kolesi, kajti zelo rad kolesarim.

Matevž Orešnik, 7. razred

 

Dan knjige

Vsako leto 23. aprila poteka Svetovni dan knjige in Noč knjige. Letos pa je potekala malo drugače – od doma. In, ker rada berem, je zame nekaj posebnega, saj je ravno na moj rojstni dan. Učitelji so nas povabili, da se udeležimo noči branja; izbrali smo si dobro knjigo, poiskali udoben kotiček in bralna pustolovščina se je začele. Lahko noč in dobro knjigo za pomoč! In tako smo mnogi navdušeni bralci z vsega sveta pozno v noč prebirali knjige …

Gaja Ana Gorenc Markovič 9. razred

 

VTISI UČENCEV – NARAVOSLOVNI DAN, 16. 4. 2020

V četrtek, 16. 4. 2020, smo imeli učenci višje stopnje OŠ Milana Majcna Šentjanž naravoslovni dan. Tokrat je potekal na prav poseben način, saj smo ga izvedli kar sami doma.

Na dan so že pokukali prvi znanilci pomladi, zvončki. Gozdovi so pozeleneli, travnike pa krasijo številne spomladanske cvetlice. Po vrtovih in njivah se je začelo sajenje različnih poljščin. Nekateri pa si prosti čas krajšajo z nabiranjem zelišč in cvetlic, ki služijo kot zdravilo pri obolenjih in prehladih.

Tudi mi smo se za en dan spremenili v zeliščarje in se poučili o zdravilnih učinkovinah trenutno rastočih rastlin v bližnji okolici ter pripravi domačega čaja. Sama sem se odločila, da naberem dele regrata in marjetic. Nabrala sem jih v košarice, nato pa ločeno razgrnila po situ. Vse skupaj pa postavila na topel in temen prostor. Pripravila sem kozarce, v katere bom dala posušene cvetove in liste ter oblikovala etikete, na katere sem zapisala imena rastlin, mesec in leto nabiranja ter njihove učinkovine .

Čaj bomo koristno uporabili v mrzlih zimskih dneh, ko se bomo ob njem lahko pogreli in ob enem zaužili vrsto učinkovin, ki se skrivajo v teh vsakdanjih rastlinah.

Jožica Bec, 9. razred

 

V času, ko se šolamo od doma ne preživimo cele dneve v sobah za zvezki. Kdaj pa kdaj nam učitelji tedne popestrijo s  športnimi, kulturnimi ali naravoslovnimi dnevi. Tako smo imeli v četrtek 16. 4. naravoslovni dan na daljavo. Navodila  nam je učiteljica poslala dan poprej.  Naloga je bila iti v naravo, poiskati in nabrati zdravilna zelišča. Nabirala sem marjetice, regrat, vijolice in  koprive. Nabrana zdravilna zelišča sem razprostrla na pladnje in jih dala sušit. Poiskala sem tudi steklene kozarčke ter nanje napisala ime zelišča, datum nabiranja in proti kakšnim težavam jih uporabljamo. Ta dan sem bila malo več zunaj na svežem zraku in naredila nekaj koristnega, tako zame kot za mojo družino.

Taja Ajnihar, 8. razred

 

Za naravoslovni dan, sem se odločila, da bom nabrala koprive in meliso. Veliko sem prebralo o teh dveh zeliščih in ugotovila, da sta zelo koristni za naše telo. Odločila sem se tudi, da bom od zdaj naprej vedno sama nabirala zeliščne čaje, saj je zelo zabavno, hkrati pa sem na svežem zraku in izvem veliko novega o rastlinah. J Zjutraj sem se odpravila na sprehod in ob gozdu našla zelo veliko kopriv. Na žalost sem pozabila slikati…L  Našla sem tudi meliso in ker je tako dišala sem se odločila, da posušim tudi njo. Dala sem ju v vrečko (vsako posebej) in odnesla domov. Doma  sem naredila več šopkov in dala sušiti (na podstrešje). Potem sem pripravila tudi napis in kozarčke. Ko se bo čaj posušil, ga bom dala v kozarčke in z veseljem poskusila. J Ta naravoslovni dan mi je bil zelooo všeč. Upam, da se še kdaj ponovi. J J J

Leja Prijatelj, 8. razred

IME RASTLINE KOPRIVA
LETO NABIRANJA 16. april. 2020
UPORABA Čaj je odličen za razstrupljanje telesa, proti slabokrvnosti in utrujenosti, za boljšo prebavo in boljše delovanje jeter.
 

 

Vtisi naših učencev …

Če bi mi kdo rekel, da bodo marca zaprli šolo, bi rekla SUPER! Sedaj pa, ko se je to v resnici zgodilo, pa vam povem, da zaprta šola ni tako zelo super.

Naš dom je bil še do pred kratkim varno območje pred šolo, kjer sem lahko po napisani nalogi počela, kar se mi je zljubilo. Zdaj pa je šola dobesedno postala naša hiša, moja soba. Zaradi tega se veliko težje spravim k učenju in delanju nalog.  Nimam potrebne motivacije, ki sem jo dobila v šoli. Šola mi postaja muka, od kar sem doma, saj ima šolanje na daljavo preveč minusov in premalo plusov, če lahko temu tako rečem.

Prvi minus je, da nam učitelji dajejo preveč naloge. Ne vedno in ne za vsak predmet, a ko naredim seznam vseh za 8. razred, ta še zdaleč ni kratek. Skoraj vsi učitelji in včasih tudi starši pričakujejo, da bom zjutraj čim prej naredila nalogo in jo poslala učiteljem v pregled, se naučila novo snov in utrdila staro, pa še vsak dan najmanj eno uro preživela zunaj na svežem zraku. Poleg tega pa še pomagala staršem pri gospodinjskih opravilih in se povsod trudila po najboljših močeh ter pri preizkusih znanja dala vse od sebe.  Vendar tudi jaz, tako kot vsi, potrebujem čas zase. Da sem vsaj malo družabna na družbenih omrežjih, da se prek videoklica vidim in slišim s prijatelji, da se ukvarjam s stvarmi, ki jih imam rada, ki me sproščajo in ob katerih vsaj malo pozabim na obveznosti ter na trenutno situacijo.

Vso snov moram predelati sama. To se pravi, da potrebujem enkrat ali dvakrat ali celo trikrat več časa, kot bi ga v šoli porabili učitelji za razlago snovi. Nato pa moram narediti še domačo nalogo iz istega predmeta. V šoli smo imeli učitelja vedno na voljo, lahko sem ga vprašala, če česar koli nisem razumela in takoj prejela odgovor. Ne pravim, da zdaj ni tako, učitelji so nam tudi zdaj na voljo, vendar jaz želim odgovor še skoraj isti čas, kot ga postavim. Če učiteljem postavim vprašanje prek spleta, traja nekaj časa, preden odgovorijo, saj nisem njihova edina učenka. Odgovor pa bi rabila takoj, ker nimam samo enega predmeta in seveda želim čimprej končati ter učenje nadaljevati z drugim predmetom.

Med slabosti spada tudi, da nimamo neposrednega stika z učitelji in s sošolci. To rešujemo z virtualnim srečevanjem prek ZOOMa. Prek te aplikacije nam lahko učitelji razložijo snov tako kot v šolskih klopeh. Prek ZOOMa sem se po dolgem času spet videla z mojimi sošolci. Toda tudi tukaj ni vse tako preprosto. Vedno so nam govorili, da smo preveč na računalnikih in na telefonih, da vseskozi »bulimo« v te napravice. Kakorkoli, takrat se mi ni tako zdelo, zdaj pa smo v resnici ves čas na mobilnih napravah in tudi, če bi želeli biti manj, to enostavno ne gre.

Seveda pa ima šolanje na daljavo tudi nekaj dobrih plati. Zjutraj ne rabim zgodaj vstajati, po končanem pouku ne rabim čakati kombija, sama si razporejam čas in ustvarjam urnik.

Sedaj mi je največja muka biti ves čas doma in se ne družiti s prijatelji in sošolci. Manjka mi čas, ko se s prijatelji zabavam in smejim, manjkajo mi trenutki čiste sreče, brez skrbi za šolo, brez misli na korono. Tega mi najbolj primanjkuje. Cele dneve biti zaprt v sobi z zvezki in knjigami, s telefonom in računalnikom. To ni življenje. Potrebujem druženje, potrebujem šolo. Pogrešam jo bolj, kot sem si kdaj koli mislila, da jo bom. Pogrešam stare čase, prerivanje na hodnikih, odmore, jutra, ki sem jih preživela na šolskem igrišču, športne, kulturne, naravoslovne in tehnične dni z mojimi prijatelji.

Želim, da se razmere čimprej stabilizirajo, želim, da korona postane le še spomin, želim, da gremo čimprej spet v šolo, kjer se bom z veseljem učila in še z večjim veseljem družila s sošolci in prijatelji.

Taja Ajnihar, 8. razred

 

 

 

Sem devetošolec in že 5 tednov nisem bil v šoli. Zaradi korona virusa imamo pouk na daljavo in to pomeni, da nisem videl svojih sošolcev že dolgo časa. V stikih smo preko facebooka, snapchata, video igric in preko zooma, vendar to ni to. Pogrešam stik v živo, ker sem zelo družaben fant, z družbo se rad malo pošalim … Vesel sem, da smo se pred vsem tem s sošolci dobili na moji zabavi za 15. rojstni dan in se pomerili v bowlingu.

In kako poteka moja šola na daljavo? Tako, da se med tednom zbudim ob sedmi uri, pojem zajtrk, se umijem, oblečem, nato računalnik in gmail, telefon in eAsistent ter čakam na naloge in spletno učilnico. Prav lepo je videti sošolce preko zooma, čeprav tako na daleč. Večino šolskega dela opravim dopoldne, če mi kaj ostane, pa naredim še popoldne. Imeli smo športni dan – čistilna akcija okoli hiše in naravoslovni dan – nabiranje regratovih cvetov. Pri likovnem pouku smo naredili avtoportret in oblikovali človeka iz različnih materialov – jaz sem uporabil žico in rafijo. Pri ostalih predmetih nam učiteljice in učitelj pošljejo gradivo, ki si ga bodisi natisnemo ali prepišemo, in naloge, ki jih vestno opravljam. Moram priznati, da imam sedaj več časa za druženje s starimi starši in mami, ko ni v službi, sem ogromno na zraku, pomagam pri domačih opravilih, tudi posodo večkrat pomijem. Naredim si večerjo, tudi snežno kepo ali dve sem naredil, saj nas je sneg prav lepo presenetil. Počnem vragolije s kolesom, gledam TV, tipkam po telefonu in računalniku ter seveda moje najljubše opravilo – poslušanje glasbe. Opravil sem tudi 14-dnevni bralni izziv Knjižnice Trebnje, ampak kljub vsemu zelo pogrešam družabno življenje z vrstniki.

Dnevi in tedni minevajo. Želim in upam, da se bomo ob koncu šolskega leta le videli, se pošalili, šli na končni izlet, zaplesali na valeti, se poslovili in si za vedno zapomnili našo majhno, prijetno osnovno šolo Šentjanž, saj se septembra odpravljamo v srednjo šolo novim izzivom in šolskim skrbem naproti.

Urban Gorenjc Dokl, 9. razred

 

Preživljanje dela od doma mi gre kar dobro. Prostega časa je dovolj, naloge pa tudi niso problem. Mogoče je malo težje, ker ni take razlage kot v šoli.

Jožko Slapšak, 6. razred

 

Meni je začetek karantene zelo prijal, lahko sem se sprostila, v miru delala nalogo, brez motenja. Ko pa smo jemali novo snov, mi je bilo doma malo težje, saj mi nihče ni mogel razložiti te teme. Najbolj pa pogrešam družbo, vse naše pripetljaje, smešne, včasih žalostne, največkrat pa seveda zabavne. Mi je pa všeč, da učitelji ter učiteljice pošiljajo nalogo ter nam jo nato tudi pregledajo. Ko pa končam nalogo, je čas za domače živali, vožnjo z motorji, traktorji ter seveda jahanje konj. Po petih tednih pouka na daljavo lahko povem, da so mi zelo všeč sodobne poti komuniciranja z učitelji in učiteljicami. Preko aplikacije zoom se redno udeležujemo sestankov in ur, med katerimi se velikokrat nasmejimo.

Zala Krmelj, 7. razred

 

 

FINANČNO OPISMENJEVANJE UČENCEV OŠ MILANA MAJCNA ŠENTJANŽ

Denar je vse pomembnejši v našem življenju. Potrebujemo ga za lagodno življenje. Tudi otroci in mladostniki že razpolagamo z njim, zato je zelo pomembno, da smo čim bolj ozaveščeni o »pravilni« oz. racionalni porabi. V torek, 10. 3. 2020, je na našo šolo prišla ga. Betka Salmič, ki je za učence 7. in 8. razreda pripravila predavanje o finančnem opismenjevanju. Izvedeli smo, katere oblike varčevanja obstajajo, kako lažje varčujemo in da moramo biti pri nakupovanju racionalni. 

Taja Ajnihar 8. razred

 

PREKOMERNA RABA ZASLONOV – DELAVNICE LOGOUT

V minulem tednu smo za učence od 4. do 9. r. organizirali delavnice Logout, ki so zajemale dve aktualni vsebini: digitalno zasvojenost in spletno nasilje. Psihologinja iz centra Logout se je z učenci pogovarjala o prekomerni rabi zaslonskih naprav in o poteh, ki hitro privedejo do zasvojenosti. Skupaj so iskali načine, kako poskrbeti za uravnoteženo rabo naprav. Učenci so veliko spraševali, saj jih ta tema še kako zanima. Spregovorili so tudi o spletnem nasilju in učenci so dobili konkretna navodila za ravnanje, ko na spletu doživijo kaj neprijetnega.

Uporabi zaslonov se v današnjem času ne moremo popolnoma odreči, toda kakšen dan na teden ali mesec brez uporabe naprav z zasloni pa je za fizično in duševno zdravje posameznika več kot dobrodošel. To še posebej velja za naše otroke v razvoju, a je pri tem pomembno, da smo jim v prvi vrsti starši dober zgled.

Mojca Pregelj, svetovalna delavka

 

Kulturno s Prešernom
Na predvečer slovenskega kulturnega praznika smo v Šentjanžu obeležili spomin na največjega slovenskega pesnika. Skozi gledališko igrico, ki je bila zasnovana kot učna ura slovenščine, smo obudili spomin na najbolj znane Prešernove pesmi, ob zvokih ukulele smo se odpravili na Gorenjsko in ponovili najbolj znane podatke iz pesnikovega življenja. Drugi del prireditve je bil zaznamovan z Rastočo knjigo Šentjanža, v katero je bila letos vpisana učenka OŠ Milana Majcna Šentjanž Jožica Bec zaradi udeležbe na 16. Mednarodni juniorski naravoslovni olimpijadi, ki je potekala v Dohi v Katarju. Jožica je kot članica šestčlanske ekipe devetošolcev iz Slovenije predstavljala šolo, kraj, celotno občino in tudi državo.

S sporočilom, da je s sodelovanjem mogoče marsikaj doseči, smo zaokrožili kulturni večer, ki ji bil lepa popotnica v 8. februar.

Sara Gačnik

 

Devetošolka Jožica Bec na Mednarodni juniorski naravoslovni olimpijadi

Jožica Bec se je med 3. in 12. decembrom udeležila 16. Mednarodne juniorske naravoslovne olimpijade 2019 (IJSO – International Junior Science Olympiad), ki je letos potekala v Dohi v Katarju. Bila je članica šestčlanske ekipe devetošolcev iz Slovenije, ki so bili izbrani na osnovi njihovih rezultatov na državnih tekmovanjih v znanju fizike in kemije v preteklem šolskem letu. Po vrnitvi smo Jožico prosili za kratek intervju.

Kako si odreagirala, ko si bila povabljena na olimpijado?

  1. oktobra sem dobila e-pošto, na kateri je pisalo, da se Slovenija prvič udeleži te olimpijade in da sem jaz potencialna kandidatka za skupino šestih članov, ki bi tekmovala. Dvakrat sem si prebrala, a še kar nisem dobro dojela, saj je bil že pozen večer. Naslednji dan me je poklicala ga. ravnateljica, ki me vpraša, ali sem že vprašala starše, če bom lahko šla. To je bil zame popoln šok, saj jih nisem vprašala in tudi sama nisem razmišljala o tem. Poklicala je mojo mami in jo vprašala za dovoljenje, da je potem lahko javila naprej organizatorjem. Od tistega dne sem vedela, da grem čez malo več kot en mesec na mednarodno tekmovanje iz fizike, kemije in biologije v tujo državo Katar, ki je na Bližnjem vzhodu.

Kako so potekale priprave na tekmovanje?

Pred odhodom v Katar smo se učenci trikrat zbrali v Ljubljani na Pedagoški ali Biotehniški fakulteti. Tam smo imeli priprave, vezane na določen predmet (fiziko, kemijo ali biologijo), in učitelja, ki to poučuje. Potekale so v petek popoldne (štiri ure) in v soboto zjutraj (štiri ure). Tako sem za vikend prespala v Ljubljani. Reševali smo naloge prejšnjih olimpijad in se učili dodatnih snovi, ki se jih v osnovni šoli še nismo in tudi ne bomo učili. Priprave so bile zares intenzivne, štiri ure skoncentriranega dela brez kakršnega koli osebnega pogovora ali medsebojnega spoznavanja.

Pripravljali smo se tudi na tekmovanje iz praktičnega dela, torej smo gledali skozi mikroskop, pipetirali, delali s kapalkami, merili koncentracijo kisika v vodi, prepoznavali žuželke, opazovali odboj in lom svetlobe pri lečah ter zrcalih. Moram povedati, da mi je bilo velikokrat težko, ker nisem popolnoma razumela vsega, saj je to snov srednje šole.

Moje priprave pa niso bile samo v Ljubljani, ampak tudi v šoli in doma. Učitelji kemije, fizike in biologije so mi namenili nekaj ur, da smo razjasnili vprašanja in se naučili še nekaj snovi.

Kaj pa Katar? Kakšen vtis je naredil nate? Katere znamenitosti ste si ogledali?

Katar je majhna, a izjemno bogata država. Okoli sebe vidiš izjemno velike in lepe zgradbe. Za naravo se zelo trudijo in marsikje vidiš delavce, ki na roke pulijo travo in zalivajo drevesca.

Ogledali smo si Aspire Academy Dome, ki je največja zaprta večnamenska kupola. Na Texas A&M univerzi so nam pokazali različne kemijske, biološke in fizikalne poskuse, s katerimi so nas zelo navdušili, predvsem s poskusom z vodo in suhim ledom, ko je nastala megla. Odšli smo tudi na Biomedicinski inštitut, kjer so nam predstavili svoje raziskave.

Peljali so nas na plažo, kjer smo se igrali različne igre (odbojko) in gradili peščene zgradbe. Tam smo bili skoraj cel dan. Potipali smo vodo in pesek. Bilo je zelo prijetno, voda je zelo topla. Imeli smo čas, da smo se spoznali tudi s tekmovalci iz drugih držav in z njimi navezali stike.

Spoznali smo tudi delček zgodovine Katarja, saj smo obiskali dva muzeja: Muzej islamske kulture in Katarski nacionalni muzej. Delček časa smo preživeli v OXYGEN parku, kjer smo se dobili vsi tekmovalci.

Za nas se raziskovanje države še ni končalo, ogledali smo si šolsko mestno mošejo in Katarsko nacionalno knjižnico z več kot 1 milijon knjigami.

Spoznavanje države me je zelo navdušilo in bi z njim z veseljem nadaljevala. Vse, kar smo videli, je bilo lepo. Edino, kar mi je delalo preglavice, je bilo vodenje v angleščini, kar sem tudi pričakovala.

Opiši, kako je potekal vaš dan?

Dnevi so se med seboj razlikovali. Lahko bi rekla, da so bili dnevi, ko smo pokazali svoje znanje na tekmovanju, in dnevi, ko smo si vzeli čas za raziskovanje države.

Običajen tekmovalni dan se je začel z zajtrkom, potem pa smo okoli osmih štartali iz hotela in se odpeljali na mesto (QNCC), kjer smo odpisali test. Prvega smo pisali v četrtek (MCQ), naslednjega v soboto (teoretičen test), ta dva smo pisali vsak zase, ter zadnji tretji test v ponedeljek (praktični test), ki smo ga opravili v skupini po tri. Po končanem štiriurnem pisanju smo se z avtobusi odpravili nazaj v hotel. Dekleta in fantje smo bili ločeni, tudi nadstropja so bila strogo ločena. Popoldne smo običajno imeli prosto, s skupino Slovencev smo si ga popestrili z igranjem namiznih iger. To je bil čas, ko smo ga lahko preživeli skupaj. Po večerji je bil vsak dan mir, namenjen skupinskemu ali samostojnemu učenju.

Popolnoma pa se je razlikoval dan, ko smo spoznavali državo. Okoli devete ure smo se po zajtrku odpravili na lokacijo, kjer naj bi si ogledali znamenitost. Veliko časa je minilo, da smo sploh prišli, saj smo v avtobusih čakali tudi po eno uro, vendar sploh ne vem, zakaj. Po navadi smo si ogledali več stvari v enem dnevu. Končali pa smo ob različnih urah. Takšni dnevi so bili trije. Večer je bil spet namenjen učenju, saj smo naslednji dan pisali test.

Drugi in predzadnji dan smo imeli otvoritveno oz. zaključno prireditev, kjer smo bili skupaj z našimi mentorji, prav tako tudi pri slovesnem kosilu. V preostalem času smo bili popolnoma izolirani od mentorjev, da ne bi prišlo do kakšnih goljufij, saj so nam oni prevajali pole iz angleščine v slovenščino. Tudi njihov program se je razlikoval od našega.

Kaj pa samo tekmovanje? Je bilo naporno?

Kot sem že povedala, smo pisali 3 tekmovanja iz vseh treh področij. Ob zavedanju, da sem se pripravljala najbolj, kar je bilo v moji moči, glede na to, da smo za tekmovanje izvedeli šele dva mesca prej, sem se odlično odrezala.

Ja, bilo je naporno. Sploh predvečeri, ko smo se učili. Ure so kar tekle in kmalu je bila polnoč. Bilo mi je težko, sploh prva dva dneva, saj sem se znašla v okolju, kjer je vse potekalo v angleščini, in med ljudmi, ki te ne podpirajo, ampak vsak tekmuje zase. Mislila sem, da imam veliko manj možnosti za dober uspeh, saj fizika ni moje najmočnejše področje, ampak sem si dokazala, da lahko pri kemiji in biologiji to nadoknadim.

Tekmovanja in pole so bile zelo različne, včasih lahke, včasih pa tudi težke. Čeprav se sliši 4 ure pisanja veliko, ga je za skoraj 40 strani pole premalo, četudi bi vse znal. Zato sem se osredotočila na naloge, ki so mi bile poznane.

Kaj si boš najbolj zapomnila in se ti bo usidralo globoko v spomin?

Najlepše mi je bilo zagotovo njihovo gostoljubje in še posebej moja in Sofijina (tekmovalka) vodnica Sheikha iz Dohe. Ona naju je cel teden podpirala in usmerjala ter poskrbela za najino varnost. Lep spomin je zagotovo, ko sva se poslovili od nje in sem ji lahko zavezala zapestnico, ki sem jo sama spletla v njeni najljubši barvi, nato pa me je še iskreno objela. Še danes imava stike preko spleta.

Tudi narava mi je bila v Katarju všeč, ampak mi je malo žal, da nisem tekoča govorka angleščine, da bi lahko razumela vse, kar so mi povedali, in tako spoznala še mnogo več. Enako je tudi za širjenje prijateljstev. Sem pa vseeno spoznala kar nekaj prijateljic, s katerimi smo še sedaj v stikih.

 

 

 

Začetek prazničnega vzdušja v Šentjanžu

V četrtek, 28. 11. 2019, je v Šentjanžu začelo dišati po novoletnih praznikih. Učenci osnovne šole so z mentoricama Nado Jazbec in Gordano Bregar pripravili duhovito gledališko igrico Dedkov dan, ki je prikazala medgeneracijske odnose in problematiko hitenja v sodobnem času. S pomenljivim sporočilom, kako pomembni so pristni medosebni odnosi in kako veliko človeku pomeni, če mu namenimo svoj čas, so obiskovalci odšli na trg, kjer so jih pričakale okrašene in barvite praznične stojnice novoletnega bazarja. Pester izbor ročno narejenih izdelkov je poskušal zadovoljiti vse okuse, zadišalo pa je tudi po čaju in palačinkah. S prijetnim druženjem so se tako na široko odprla vrata veselega decembra, v katerem se bo praznično vzdušje samo še stopnjevalo.

Učenci in zaposleni na OŠ Milana Majcna Šentjanž se iskreno zahvaljujemo staršem, ki so na lastno pobudo pripravili čaj in spekli palačinke ter tako soustvarili čaroben večer.

Sara Gačnik

 

OGLED CELJA

V torek, 19. 11. 2019, smo se učenci od 6. do 9. razreda odpeljali v Celje, kjer smo se seznanili z zgodovino celjskih grofov in si ogledali predstavo v Slovenskem ljudskem gledališču Celje.

Ko smo se bližali Celju, smo zagledali na gričku ostanke mogočnega celjskega gradu, ki je bil v lasti celjskih grofov. Kustosinja nam je na gradu povedala, da so bili začetki gradu zelo skromni, nato pa se je širil. Dogradili so mu štirinadstropni stolp, obrambno zidovje, ječe in boljše bivališče za grofe. Med ogledom nas je najbolj navdušil teater groze z mučilnimi napravami. Grad je s propadom rodbine celjskih grofov tudi propadal in se je ohranil le manjši del. Sedaj ga obnavljajo in je zanimiva turistična točka, ki gosti več prireditev.

Po obisku gradu smo si v gledališču ogledali predstavo Heidi, ki je prirejena po knjigi pisateljice Johanne Spyri. Zgodba govori o deklici Heidi, ki živi srečno pri dedu v planinah. Tam je povezana z naravo in svobodna. S svojo sproščenostjo in ljubeznijo reši deklico Klaro invalidnosti. Čudovita zgodba o povezanosti, ljubezni, vztrajnosti in pogumu. Presenečen sem bil, kako so naredili sceno mesta in koče pri dedu, nad igralsko zasedbo, ki je odlično odigrala in odpela glasbene vložke.

Bil je čudovit dan. Spoznal sem del naše  preteklosti in da s pomočjo ljubeče družine, ki te spodbuja, postanemo srečni otroci.

Urban Gorenjc Dokl, 9. razred

 

 

Naravoslovni dan

V petek, 15. 11., je bil poseben, drugačen šolski dan, namesto pouka smo imeli naravoslovni dan na temo slovenske hrane.

Dan smo začeli s tradicionalnim slovenskim zajtrkom, ki je vključeval le lokalno pridelana živila, in sicer:  med, maslo, mleko, jabolka in domač kruh iz krušne peči. Nato smo dan nadaljevali z delavnicami. Iz Kmetijske šole Grm Novo mesto so nam pripravili delavnico na temo čebelarstva. Predstavili so nam čebelarstvo, med in ostale čebelje produkte. Spoznali smo različne vrste medu,  kako ga pridobivamo itd. Sledila je degustacija. Poskušali smo različne vrste medu, nekatere so nam bile bolj okusne, druge manj. Potem pa se je začel drugi, za nas učence zanimivejši del delavnice, izdelovanje sveč. Izdelali smo jih iz čebeljega voska, ki smo ga najprej z rokami segreli na delovno temperaturo, potem pa iz različno dolgih in velikih trakov ali trikotnikov zvijali skupaj, kot bi zvijali palačinke. Sveče smo lahko odnesli domov, kjer smo jih lahko preizkusili, če gorijo.

Po malici smo odšli na ekološko kmetijo in gostilno Repovž, kjer so nas lepo sprejeli. G. Grega Repovž nam je predstavil kmetijo in gostilno ter poklice, ki so povezani z njimi, npr. kmet, chef, natakar. Nato pa so nas prijetno presenetili s starinsko sladico, močnikom. V Gostilni Repovž se osredotočajo na stare slovenske jedi, ki jih pripravijo po malo drugačnem modernem postopku, ki naredi jed še okusnejšo in privlačnejšo na pogled. Že ko smo vstopili v gostilno, je dišalo po palačinkah, ki so jih pripravili posebej za nas osnovnošolce. Tudi te so bile pripravljene malo drugače, kot smo navajeni. Bile so iz pirine moke, zraven pa ni bilo Nutelle, ampak domača marmelada oz. čežana. Prišla je tudi ga. Meta Repovž, ki nam je povedala še nekaj zanimivosti in odgovorila na vprašanja radovednežev. Nazadnje smo pohrustali še nekaj jabolčnih krhljev, se poslovili in odšli proti šoli. Tako je minil še en prečudovit dan z mojimi sošolci na malo drugačen način.

Zahvaljujemo se Kmetijski šoli Grm Novo mesto in Gostilni Repovž za njihov prispevek na naravoslovnem dnevu.

Taja Ajnihar, 8. razred

 

 

UČENCI OŠ MILANA MAJCNA ŠENTJANŽ NA 1. MEDNARODNI GRAFIČNI  KOLONIJI V MARIBORU

Minuli teden se je na OŠ Tone Čufar v Mariboru vršila 1. mednarodna otroška grafična kolonija EKralj, poimenovana po slovenskem grafiku Ervinu Kralju. Kolonije so se udeležile učenke Lea Florjančič, Neža Musar in Gaja Goren Markovič. Udeleženci so pod mentorstvom grafičnih mojstrov ustvarjali v grafičnih tehnikah suha igla in sitotisk. Na ta način so se ob izdelavi grafičnih predlog in tiskanju podrobneje seznanili z značilnostmi omenjenih grafičnih tehnik. Otvoritev razstave ustvarjenih likovnih del s podelitvijo priznanj in nagrad bo 6. decembra na OŠ Tone Čufar Maribor.

Likovna pedagoginja: Nena Bedek

 

 

Obisk NEK

V torek, 22. oktobra, smo imeli na naši šoli tehnični dan, odpravili smo se v Krško. Naša prva postaja je bil Kulturni dom Krško, kjer nas je pričakal predavatelj. Predstavil nam je, kako deluje jedrska elektrarna in kako poteka delo v njej, v kratkem videoposnetku pa smo izvedeli še več o elektrarni Krško in o sevanju. Po predavanju smo si lahko ogledali še zaščitno obleko, ki jo delavci uporabljajo med delom, in se preizkusili v kvizu.

Nato smo se z avtobusom odpeljali v pravo jedrsko elektrarno. Peljali (vstopili smo namreč z avtobusom) smo se med posameznimi deli elektrarne. Ogledali smo si reaktor, generatorje, transformatorje, hladilnike za vodno paro, skladišče radioaktivnih odpadkov in še kaj. Sploh si nisem predstavljala, da je elektrarna v resnici tako velika.

Ko smo se vračali, smo se ustavili še na sevniškem gradu. Sprehodili smo se po gozdni poti okoli gradu, medtem pa na enostaven in zabaven način spoznali življenje gozda in gozdne značilnosti.

Okrog dveh smo se vrnili v nazaj šolo. Dan je bil zabaven in poučen, nekaj čisto posebnega.

Gaja Ana Gorenc Markovič

 

Kulturno druženje treh šol

Ponedeljek, 21. oktobra, je bil za devetošolce OŠ Šentjanž, Tržišče in Krmelj zelo poseben dan. Ko smo prišli v šolo, smo namesto v šolske klopi sedli v avtobus in se odpeljali proti Pivki.

Vožnja je bila precej dolga. Čas smo si krajšali s poslušanjem glasbe in opazovanjem okolice. Z vrstniki pa smo sklepali nove prijateljske vezi. Naš spremljevalec, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Sevnica, gospod Ivan Cajner, nas je prijazno pozdravil in nam pojasnil potek dneva. Najprej smo se ustavili na postajališču Lom, kjer smo pomalicali. Nato smo nadaljevali pot in končno prispeli na naš cilj v Park vojaške zgodovine, nekdanjo vojaško kasarno v Pivki.

Ogledali smo si razstavo, kjer smo videli vse v zvezi s prvo svetovno vojno, od orožja, zgodovinskih okoliščin, do tankov in vojnih letal. Zlezli smo celo v notranjost prave vojaške podmornice Zeta in za trenutek občutili življenje v njej. Ker se nam je precej mudilo, smo si razstavo o drugi svetovni vojni ogledali samo na hitro, a vseeno izvedeli kar nekaj zanimivega.

Naša naslednja postaja je bila Planinska jama. Zlezli smo iz avtobusa, pripravili lučke in se za vodičko podali v notranjost jame. Sprehodili smo se čez dva mostova in predor skozi skalo ter opazovali kapnike. Zelo skrivnostno in tako lepo. Ko smo se vračali proti izhodu, smo najprej opazili posamezne žarke svetlobe, nato pa nas je naenkrat zaslepil sij dneva zunaj. Posneli smo skupno fotografijo in se vrnili na avtobus.

V Vrhniki je avtobus parkiral v bližini gostilne pri Kranjcu, kjer smo imeli še kosilo. Domov smo se vrnili ob petih popoldne. Bil je čudovit in edinstven dan.

Želeli bi se zahvaliti sponzorjem: Občini Sevnica, Območnemu združenju veteranov vojne za Slovenijo Sevnica in Zvezi veteranov vojne za Slovenijo. Omogočili so nam zanimiv in poučen izlet.

Gaja Ana Gorenc Markovič, 9. razred

 

 

DELAVNICE PRVE POMOČI

V sredo, 16. 10. 2019, smo imeli učenci od 6. do 9. razreda predavanje o prvi pomoči. Predavala nam je medicinska sestra. Povedala nam je vse o tem, kako oživljati odrasle, otroke in dojenčke. Izvedeli smo, kako se uporablja defibrilator, kakšni so znaki možganske kapi in srčnega zastoja. Naučili smo se ustreznega ravnanja v primeru nezavesti ali ko oseba ne diha. Na koncu smo lahko teoretično znanje preizkusili tudi na lutki. V parih smo izvajali postopke nudenja prve pomoči, ena oseba je preverjala življenjske znake in začela z oživljanjem, druga je upravljala defibrilator. Delavnica je bila zelo poučna, saj zdaj vsi znamo nuditi prvo pomoč. Nikoli namreč ne vemo, kdaj lahko s tem znanjem nekomu rešimo življenje.

Iza Knez Majcen, 6. razred

 

 

OBISK SEVNIŠKE KNJIŽNICE

V sredo, 16. 10. 2019, smo obiskali sevniško splošno knjižnico. Tam nam je ena od knjižničark predstavila zgodovino knjižnice in razkazala oddelke. Preizkusili smo tudi knjigomat in si sami izposodili knjige. Čez nekaj časa smo odšli v zgornje nadstropje, kjer nam je knjižničarka Alenka pokazala dve stari knjigi, in sicer prvi prevod Svetega pisma v slovenščino in Slavo vojvodine Kranjske. Kasneje smo sedli za računalnike in iskali po spletni strani Cobiss. Nazadnje smo si ogledali film o knjigi Janje Vidmar Elvis Škorc, genialni štor, ki smo jo dobili za darilo v okviru projekta Rastem s knjigo.

Maja Krajnc, 7. razred

 

Druženje ob pravljici

Prejšnji teden, torej prvi teden v oktobru, je tudi pri nas potekal najbolj poseben teden v letu, teden otroka, ki se ga gotovo vsi otroci že vnaprej veselijo.

Vsi radi poslušamo zgodbe, zato smo kot vsako leto tudi letos starejši učenci razveselili mlajše, ko smo jim vsako jutro prebrali zgodbico.

Tako sem otrokom prvega, drugega in tretjega razreda prebrala zgodbico tudi jaz. Takšno branje ni nekaj povsem vsakdanjega, zato sem imela na začetku seveda malo treme. Otroci pa so z zanimanjem poslušali knjigo Strašni volk in kmalu smo se tako vživeli v knjigo, da smo se skupaj smejali veselim otrokom, ki so se igrali v gozdu in se bali strašnega volka, ki jih je hotel pojesti.

Zgodbice je bilo prehitro konec in morali smo se vrniti k pouku. A gotovo si bomo druženje ob branju zapomnili in ga naslednje leto z veseljem ponovili.

Gaja Gorenc, 9. razred

 

 

ZAKLJUČEK TEDNA OTROKA NA OŠ MILANA MAJCNA ŠENTJANŽ

V petek, 11. 10. 2019, smo zaključili dejavnosti v letošnjem tednu otroka. Sredi dopoldneva je pouk prekinila sirena, ki je naznanila začetek evakuacijske vaje. Vsi učenci in učitelji smo se po varni poti napotili do izhoda in se zbrali na šolskem igrišču. Po kratki predstavitvi dejavnosti PGD Šentjanž smo si ogledali čisto pravi požar, ki smo ga zaposleni v ustrezni opremi uspešno pogasili z gasilskim aparatom. Učenci so si nato ogledali gasilsko vozilo in opremo, preizkusili pa so se tudi v gašenju namišljenega požara z ročniki. Pestro in malo drugačno dopoldne se je zaključilo s peko kostanja in plesom.

Zahvaljujemo se gasilcem PGD Šentjanž za obisk in zanimivo demonstracijo.

Sara Gačnik

 

Športni dan v Tržišču

V sredo, 9. 10. 2019, smo se učenci OŠ Milana Majcna Šentjanž od prvega do devetega razreda  odpravili v Tržišče. Čakal nas je zelo zanimiv športni dan. Učenci od 6. do 9. razreda smo na začetku odigrali prijateljsko tekmo v nogometu, in sicer naši fantje proti fantom iz Tržišča ter dekleta proti dekletom. Dosegli smo dobre rezultate, tekmovalnost pa je bila tudi na vrhuncu. Po prijateljski tekmi je sledil kros, ki so ga tekli vsi razredi (od 1. do 9). Učenci smo se tako družili celo dopoldne in marsikje so se spletle trdne prijateljske vezi. Po končanem krosu je sledilo podeljevanje priznanj, ki so ga učitelji prav z veseljem opravili. Vsak je bil ponosen na svoj rezultat in zasluženo mesto. Veseli in polni ponosa smo odšli domov.

Leja Musar, 9. razred

 

Obisk šolskega centra Krško-Sevnica

Na žalost bomo morali kmalu zapustiti osnovno šolo in iti vsak v svojo smer. Da bi se lažje odločili, na katero šolo se bomo vpisali, smo odšli na ogled Šolskega centra Krško-Sevnica. Tam smo imeli tridesetminutne predstavitve različnih poklicev: avtoserviserja, frizerja, programerja … Bilo je zelo zabavno, saj smo se lahko preizkusili tudi v praksi. Risali smo s 3D-pisali, ustvarjali različne programe, naredili kovinski obešalnik … Imeli smo se odlično, Šolskemu centru Krško-Sevnica se najlepše zahvaljujemo za lep sprejem in čas, ki so nam ga namenili.

Lea Prijatelj, 8. r.

 

Obisk Šolskega centra Krško-Sevnica

V četrtek, 3. 10. 2019, so se učenci od 7. do 9. razreda v okviru tehniškega dneva odpravili v šolski center, kjer so preko delavnic spoznali različne poklice. V elektro delavnici so poskušali izdelati električno vezje, potem so preko igric programirali, ogledali so si napredne tehnološke naprave, s katerimi lahko naredijo različne izdelke, nekaj so jih tudi sami preizkusili. V strojni delavnici so videli, kako lahko oblikujemo kovine, v matematični, da je matematika lahko zabavna, v frizerski pa so si nekateri polepšali pričesko. Ne samo različni poklici, tudi srednješolski utrip življenja je osnovnošolce zelo pritegnil, da so z navdušenjem spremljali predstavitve dijakov in v njih uživali.

Sara Gačnik

 

Peš v Krmelj in nazaj

V petek, 20. 9. 2019, smo se učenci od 6. do 9. razreda in učitelji peš odpravili v Krmelj, kjer smo se udeležili prireditve ob zaključku evropskega tedna mobilnosti. Malo manj kot ura hoje nas je dodobra ogrela. Na igrišču gostiteljice smo si ogledali zanimiv program, naredili nekaj vaj, se naučili koreografijo in plesali na glasbo, ki so jo igrali Veseli Dolenjci. Ne samo različne oblike gibanja, ampak tudi druženje z učenci drugih šol v sevniški občini nas je napolnilo z energijo, da smo zmogli prepešačiti tudi nazaj v Šentjanž.

Sara Gačnik

 

 

OGLED MEDNARODNEGA OBRTNEGA SEJMA V CELJU

V petek, 13. 9. 2019, smo z našimi devetošolci obiskali 52. Mednarodni obrtni sejem (MOS) v Celju. V avtobusu so nam delali družbo še učenci iz OŠ Blanca in OŠ Krmelj. Na sejmu smo se sprehodili po Ulici obrti, kjer smo si z zanimanjem ogledovali predstavitve posameznih obrtnih poklicev. Pri tem so učenci imeli možnost, da se tudi sami za kratek čas preizkusijo v posameznem poklicu kot so tesar, mizar, električar, gastronom, slaščičar, pek, avtoserviser, avtokaroserist, zidar in oblikovalec kovin. Na ta način Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije promovira omenjene deficitarne poklice. Precejšnja gneča je bila pri predstavitvi poklica pek in slaščičar, saj smo se z njihovimi izdelki lahko posladkali že na sejmu. Novost letošnje Ulice obrti je bila Vajeniška pisarna, kjer so ponujali vse informacije o vajeništvu, ki naj bi ponovno postopoma pridobivalo na veljavi.

Mojca Pregelj

 

Zadnji počitniški izlet

Zadnje počitniške dni smo se z družino odločili, da odkrijemo še delček za nas neraziskane Slovenije in si privoščimo še en izlet, preden bodo poletne počitnice 2019 le še spomin.

Odpravili smo se na zahod Slovenije. Po dolgih treh urah vožnje smo se končno pripeljali do Mosta na Soči. Kraj leži na severozahodu Slovenije ob Soči. Na reki je umetno jezero, ob njem je speljana pot, po kateri smo se sprehodili in občudovali naravo. Ob jezeru smo videli otroke, ki so skakali v vodo.

Odpeljali smo se do Tolmina in si ogledali Tolminska korita. Šli smo čez brv (Hudičev most) in videli Medvedovo glavo. Naprej nas je pot vodila mimo Kobarida do slapa Boka. Videli smo ga samo od daleč, saj smo si noge raje namočili v modrozeleni Soči.

Ogledali smo si tudi Bovec, in sicer vojaško pokopališče prve svetovne vojne, kjer je bilo pokopanih okoli 600 avstro-ogrskih vojakov. Občudovali smo Velika korita Soče, kjer je imela voda samo 10 °C, vendar so pogumneži v neoprenu ali celo brez vseeno skakali vanjo. Po krajšem sprehodu smo se preko Vršiča odpeljali proti domu.

Naša Slovenija je res prelepa. Vredno si je ogledati vsaj delček njenih lepot, ker je naša dežela preprosto čudovita.

Taja Ajnihar, 8. razred